Preprosto ne morem mimo teme o hvaležnosti. Čeprav se mi na trenutke zdi, da se celoten koncept hvaležnosti kar malo zlorablja, vseeno mislim, da hvaležnosti ni nikoli preveč. Še posebej v svetu, kjer na preveč stvari gledamo kot na nekaj samoumevnega, kjer se preveč spodbuja individualizem, kjer se gradijo zidovi in kjer je preprosto preveč sumničavosti, negativnosti in premalo iskrenega zaupanja v lepoto in dobroto življenja.

Ko hvaležnost odpre srce, odpade marsikaj

Ja, tudi sama že precej časa vsako jutro namenim izražanju hvaležnosti za številne darove v življenju. Lahko rečem, da sem, ko sem v tej rutini postala zares konsistentna, začela opažati veliko premikov na bolje. Moj dnevi so postali bolj umirjeni, pozitivni, ustvarjalni. Redkeje se zalotim pri nekem brezzveznem pritoževanju, v sebi občutim več miru, moj fokus je jasnejši, moji odnosi bolj polni in pristnejši.

S prakso hvaležnosti sem pri sebi dejansko osvetlila, kaj zares šteje v življenju. Ozavestila sem, kaj mi je pomembno, lažje sem našla svoj resnični zakaj, ki sem ga prej hotela na silo spraviti iz sebe oziroma sem ga iskala zunaj sebe, zaradi česar se tiste ideje nikoli niso zares skladale z mojo srčno vizijo.

Odprla sem se številnim možnostim in priložnostim, jih dejansko prepoznala, ko so se pojavile, in jih sprejela z odprtimi rokami. Nekoč bi se verjetno odzvala čisto drugače. Verjetno bi v nedogled tuhtala, premlevala, tehtala … Skratka, cincala do onemoglosti. In na koncu bi priložnost šla mimo mene, jaz pa bi imela občutek, da me je življenje spet na nek način opeharilo. Ker preprosto nisem dovolj (vredna, sposobna, pametna …), da bi lahko imela lepo življenje in da bi se mi dogajale dobre stvari.

Moj um me še vedno preizkuša in me poskuša prepričati, da mi ne bo uspelo, mi poskuša podtakniti misli, polne grenkobe, bolečine, zavisti … Ampak mišica hvaležnosti v meni je že tako natrenirana, da se večinoma ne da kaj prida motiti. Strah (pred življenjem) je bil nekoč moja velika bolečina. Čeprav na zunaj že od nekaj delujem zelo odločna in samozavestna (oh, te presnete maske, ki jih vsi nosimo), sem bila nekoč (upam si staviti) eden bolj prestrašenih ljudi na tem svetu. In to se je odražalo povsod, predvsem pa je uničevalo in razjedalo mojo dušo in kazalo posledice na mojem telesu. In odločitev za to, da si zaslužim več in da je lahko tudi moje življenje boljše, ni bila lahka. Od mene je zahtevala veliko napora, veliko notranjih premikov. Ampak je bilo in je vsak dan znova vredno.

Tako da ko to pišem, šele zares spoznavam, kakšna je dejanska razsežnost življenja, v katerem ima hvaležnost posebno (častno) mesto. Jemanje nekaj za samoumevno je strup za našo dušo. In najboljše zdravilo za samoumevnost je prav hvaležnost. Hvaležnost za čisto vodo, ki priteče iz pipe. Hvaležnost za zrak, ki ga dihamo. Hvaležnost, da imamo topel dom. Hvaležnost za sonce. Hvaležnost za vse ljudi, ki so okoli nas. In kar je še posebej pomembno: Hvaležnost tudi za morda ne tako prijetne, celo boleče, življenjske izkušnje in preizkušnje. Ker tudi ko naše življenje ni popolno (kar je v resnici njegova lepota), naj bo praksa hvaležnosti še toliko pogosteje na našem meniju.

Kot je zapisal Jay Shetty, je hvaležnost mati vseh pozitivnih lastnosti. Všeč mi je njegova prispodoba o tem, da tako, kot mati rodi otroka, tako se iz hvaležnosti rojevajo vse druge pozitivne lastnosti – sočutje, vztrajnost, samozavest in strast. In če je tako, je v najprej pomembno, da seme hvaležnosti zasadimo v sebi, ga negujemo in mu pustimo, da vzkali in se razvije v najlepšo cvetlico, nato pa to cvetlico z odprtim srcem delimo s širnim svetom.

Če misliš, da nimaš časa za to, da vsak dan izražaš hvaležnost, pomisli še enkrat. Namesto da zjutraj v roke primeš telefon, si raje vzemi minuto ali dve ter se spomni, koga ali kaj vse v življenju jemlješ kot nekaj samoumevnega. Prav tam se navadno skriva navdih, da izraziš hvaležnost in svoj dan začneš v drugačni energiji. In če boš vztrajal_a, se tej praksi zares predal_a, boš kmalu spoznal_a, kako lepo je življenje na drugi strani.