Čeprav se tole lahko sliši precej ‘top šopovsko’, lahko rečem, da je meni praksa joge popolnoma spremenila pogled na gibanje in na splošno na dojemanje telesa. V moje življenje je prišla pred kakim desetletjem, v obdobju, ko sem v sebi že ozaveščala in čutila, da treningi s smislu ‘go hard or go home’ preprosto niso zame.

Takrat sem z napornimi treningi in restriktivnim odnosom do hrane dobesedno zlorabljala svoje telo in trpinčila svojo dušo. In potem je v tistem temnem času, ko mi je bilo res težko in sem se počutila ujeta v svojem telesu, ki se mi je upiralo z vsemi štirimi, od nekod prišla joga. Na vrata moje duše je potrkala nežno. Ponudila mi je roko, kot jo lahko ponudi le najboljši prijatelj. Brez kakršnihkoli pričakovanj in samo z veliko mero ljubezni in sprejemanja.

Poskrbela je tako za moje telo kot mojo dušo. Me napolnila z mirom in mi dala vedeti, da sem varna. Predvsem pa mi dala občutek, da sem čisto v redu taka, kot sem. Pomagala mi je umiriti moj podivjani um in me začela počasi voditi navznoter, k sebi. Ker sem bila v tistem času predvsem v svoji glavi in sem se popolnoma odtrgala od svojega telesa in ga sploh nisem slišala, je bilo zame pravo razsvetljenje, ko sem v nekem trenutku dejansko spet ‘zaslišala’ potrebe svojega telesa. Joga mi je bila v veliko pomoč pri tem, da sem se prizemljila, hkrati pa sem začela počasi zaupati v to, da obstaja nekaj več. Počasi sem začela gojiti več zaupanja v življenje samo. Počasi sem se sploh začela učiti kako zaupati sebi. Ozaveščati sem začela, da so vsi odgovori v meni.

Moj um se je na začetku močno upiral in nikakor ni bil pripravljen sprejeti novih konceptov. In to se mi zdi popolnoma logično, saj sem bila celo svoje življenje delovati z vojaško disciplino. Nikoli si nisem dopuščala prostora za spontanost, za mehkobo. Nisem znala, kako sploh poskrbeti zase.

Togost uma se je zelo jasno odražala na mojem telesu. Bila sem čisto zakrčena, predkloni, ki v jogi predstavljajo predajo, mehkobo in zaupanje, so bili zame nočna mora. Dobesedno sem se dušila. In nič drugače ni bilo z zakloni, s katerimi med drugim odpiramo srce in si dovolimo biti ranljivi.

Ampak ker sem se po vsaki praksi joge počutila zares dobro, sem vztrajala. Počasi in predano. Joga je postala moja zaveznica in velika učiteljica življenja. Zmehčala me je na vseh ravneh. Pomagala mi je na nek način začeti na novo. Narediti popoln reset življenja. Končno sem začela spoznavati, da življenje živim zase in da je moje dobro počutje odvisno zgolj in samo od mene.

Vmes se je zgodilo marsikaj. Danes jogo srčno, predano in ponižno predajam naprej, hkrati pa ves čas ostajam njena učenka. To je zame res eno od krasnih poslanstev, ki sem jih sprejela. Vesela in hvaležna sem, da sem pred toliko leti prisluhnila sebi in dala jogi priložnost. Spoznala sem, da življenje nima smisla, če ga živimo za druge, sami pa ostajamo prazni in brez smisla. In s tem, ko sem dala priložnost jogi, sem na nek način končno dala priložnost sebi.